keyboard_tab Cyber Resilience Act 2023/2841 SL

1.   Vsak subjekt Unije do 8. aprila 2025 po opravljenem začetnem pregledu kibernetske varnosti, kot je revizija, vzpostavi notranji okvir za obvladovanje tveganj, upravljanje in nadzor kibernetske varnosti (v nadaljnjem besedilu: okvir). Vzpostavitev okvira nadzoruje ter je zanjo odgovorna najvišja raven vodenja subjekta Unije.

2.   Okvir zajema celotno netajno okolje IKT zadevnega subjekta Unije, vključno z vsem lokalnim okoljem IKT in lokalnim operativnim tehnološkim omrežjem, sredstvi in storitvami v okoljih storitev računalništva v oblaku, ki jih upravlja zunanji izvajalec ali gostijo tretje osebe, mobilnimi napravami, korporativnimi omrežji, poslovnimi omrežji, ki niso povezana z internetom, in vsemi napravami, povezanimi s temi okolji (v nadaljnjem besedilu: okolje IKT). Okvir temelji na pristopu, ki upošteva vse nevarnosti.

3.   Okvir zagotavlja visoko raven kibernetske varnosti. V okviru so določene notranje politike kibernetske varnosti skupaj s cilji in prednostnimi nalogami za varnost omrežnih in informacijskih sistemov ter vloge in odgovornosti osebja subjekta Unije, zadolženega za uspešno izvajanje te uredbe. Okvir vključuje tudi mehanizme za merjenje učinkovitosti izvajanja.

4.   Okvir se pregleduje redno in vsaj vsaka štiri leta glede na spreminjajoča se tveganja za kibernetsko varnost. Po potrebi in na zaprosilo Medinstitucionalnega odbora za kibernetsko varnost, ustanovljenega na podlagi člena 10, se lahko okvir subjekta Unije posodobi na podlagi usmeritev CERT-EU o ugotovljenih incidentih ali morebitnih opaženih vrzelih pri izvajanju te uredbe.

5.   Najvišja raven vodenja vsakega subjekta Unije je odgovorna za izvajanje te uredbe in nadzira skladnost svoje organizacije z obveznostmi, povezanimi z okvirom.

6.   Kadar je to primerno in brez poseganja v svojo odgovornost za izvajanje te uredbe, lahko najvišja raven vodenja vsakega subjekta Unije prenese na visoke uradnike v smislu člena 29(2) kadrovskih predpisov ali druge uradnike na enakovredni ravni znotraj zadevnega subjekta Unije posebne obveznosti iz te uredbe. Ne glede na tak morebiten prenos lahko najvišja raven vodenja odgovarja za kršitve te uredbe s strani zadevnega subjekta Unije.

7.   Vsak subjekt Unije ima vzpostavljene učinkovite mehanizme za zagotavljanje, da se za kibernetsko varnost nameni ustrezen delež proračuna za IKT. Pri določanju navedenega odstotka se ustrezno upošteva okvir.

8.   Vsak subjekt Unije imenuje lokalnega uradnika za kibernetsko varnost ali enakovredno funkcijo, ki deluje kot njegova enotna kontaktna točka v zvezi z vsemi vidiki kibernetske varnosti. Lokalni uradnik za kibernetsko varnost olajša izvajanje te uredbe in neposredno redno poroča najvišji ravni vodenja o stanju izvajanja. Brez poseganja v to, da je lokalni uradnik za kibernetsko varnost enotna kontaktna točka v vsakem subjektu Unije, lahko subjekt Unije nekatere naloge lokalnega uradnika za kibernetsko varnost v zvezi z izvajanjem te uredbe prenese na CERT-EU na podlagi sporazuma o ravni storitve, sklenjenega med tem subjektom Unije in CERT-EU, ali se te naloge razdelijo med več subjektov Unije. Kadar se te naloge prenesejo na CERT-EU, Medinstitucionalni odbor za kibernetsko varnost, ustanovljen na podlagi člena 10, odloči, ali bo opravljanje te storitve del osnovnih storitev CERT-EU, pri čemer upošteva človeške in finančne vire zadevnega subjekta Unije. Vsak subjekt Unije brez odlašanja uradno obvesti CERT-EU o imenovanem lokalnem uradniku za kibernetsko varnost in vseh naknadnih spremembah v zvezi s tem.

CERT-EU vzpostavi in redno posodablja seznam imenovanih lokalnih uradnikov za kibernetsko varnost.

9.   Višji uradniki v smislu člena 29(2) kadrovskih predpisov ali drugi uradniki na enakovredni ravni vsakega subjekta Unije ter vsi ustrezni člani osebja, ki je zadolženo za izvajanje ukrepov za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost in izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe, redno opravljajo posebno usposabljanje, da pridobijo dovolj znanja in spretnosti za razumevanje in oceno tveganj za kibernetsko varnost in praks njihovega obvladovanja ter njihovega vpliva na delovanje subjekta Unije.

1.   Brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru 8. septembra 2025 vsak subjekt Unije pod nadzorom svoje najvišje ravni vodenja sprejme ustrezne in sorazmerne tehnične, operativne in organizacijske ukrepe za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost, opredeljene v okviru, in da se prepreči ali čim bolj zmanjša učinek incidentov. Ob upoštevanju najsodobnejših in po potrebi ustreznih evropskih in mednarodnih standardov ti ukrepi zagotavljajo raven varnosti omrežnih in informacijskih sistemov v celotnem okolju IKT, ki je sorazmerna s tveganji za kibernetsko varnost. Pri ocenjevanju sorazmernosti teh ukrepov se ustrezno upoštevajo stopnja izpostavljenosti subjekta Unije tveganjem za kibernetsko varnost, njegova velikost ter verjetnost pojava incidentov in njihova resnost, vključno z njihovim družbenim, gospodarskim in medinstitucionalnim vplivom.

2.   Subjekti Unije pri izvajanju ukrepov za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost obravnavajo vsaj naslednja področja:

(a)	politiko na področju kibernetske varnosti, vključno z ukrepi, potrebnimi za uresničevanje ciljev in prednostnih nalog iz člena 6 in odstavka 3 tega člena;

(b)	politike o analizi tveganj za kibernetsko varnost in o varnosti informacijskih sistemov;

(c)	cilje politike glede uporabe storitev računalništva v oblaku;

(d)	po potrebi revizijo kibernetske varnosti, ki lahko vključuje oceno tveganj za kibernetsko varnost, ranljivosti in kibernetskih groženj ter penetracijsko testiranje, ki ga redno izvaja zaupanja vreden zasebni ponudnik;

(e)	izvajanje priporočil, pripravljenih na podlagi revizij kibernetske varnosti iz točke (d), in sicer s posodobitvijo kibernetske varnosti in politik;

(f)	organizacijo kibernetske varnosti, vključno z določitvijo vlog in odgovornosti;

(g)	upravljanje sredstev, vključno s popisom sredstev IKT in kartografijo omrežja IKT;

(h)	varnost človeških virov in nadzor dostopa;

(i)	varnost operacij;

(j)	varnost komunikacij;

(k)	pridobivanje, razvoj in vzdrževanje sistema, vključno s politikami o obravnavi in razkrivanju ranljivosti;

(l)	po možnosti politike o preglednosti izvorne kode;

(m)	varnost dobavne verige, vključno z varnostnimi vidiki odnosov med vsakim subjektom Unije in njegovimi neposrednimi dobavitelji ali ponudniki storitev;

(n)	obvladovanje incidentov in sodelovanje s CERT-EU, kot je vzdrževanje varnostnega spremljanja in vodenja dnevnikov;

(o)	upravljanje neprekinjenega poslovanja, kot je upravljanje varnostnih kopij in vnovična vzpostavitev delovanja po nepredvidljivih dogodkih, ter obvladovanje kriz ter

(p)	spodbujanje in razvoj izobraževanja, spretnosti, ozaveščanja, vaj in programov usposabljanja na področju kibernetske varnosti.

Za namene prvega pododstavka, točka (m), subjekti Unije upoštevajo ranljivosti, značilne za vsakega neposrednega dobavitelja in ponudnika storitev, ter splošno kakovost proizvodov in praks svojih dobaviteljev in ponudnikov storitev na področju kibernetske varnosti, vključno z njihovimi postopki varnega razvoja.

3.   Subjekti Unije sprejmejo vsaj naslednje posebne ukrepe za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost:

(a)	tehnične ureditve za omogočanje in ohranjanje dela na daljavo;

(b)	konkretne ukrepe za prehod na načela ničelnega zaupanja;

(c)	uporabo večfaktorske avtentifikacije kot norme v omrežnih in informacijskih sistemih;

(d)	uporabo kriptografije in šifriranja, zlasti šifriranja od konca do konca ter varnega digitalnega podpisovanja;

(e)	kadar je primerno, vzpostavitev varnega glasovnega, video- in besedilnega sporočanja ter varnih sistemov za komunikacijo v sili znotraj subjekta Unije;

(f)	proaktivne ukrepe za odkrivanje in odstranjevanje zlonamerne in vohunske programske opreme;

(g)	vzpostavitev varnosti dobavne verige programske opreme z merili za razvoj in oceno varne programske opreme;

(h)	vzpostavitev in sprejetje programov za usposabljanje o kibernetski varnosti, ki so sorazmerni s predpisanimi nalogami in pričakovanimi zmogljivostmi najvišje ravni vodenja ter članov osebja subjekta Unije, ki je zadolženo za zagotavljanje učinkovitega izvajanja te uredbe;

(i)	redno usposabljanje zaposlenih na področju kibernetske varnosti;

(j)	kadar je ustrezno, udeležbo pri analizah tveganja medsebojne povezljivosti med subjekti Unije;

(k)

krepitev pravil o javnem naročanju, da se omogoči visoka skupna raven kibernetske varnosti, in sicer: (i) z odpravo pogodbenih ovir, ki omejujejo izmenjavo informacij med ponudniki storitev IKT in CERT-EU o incidentih, ranljivostih in kibernetskih grožnjah; (ii) s pogodbenimi obveznostmi glede poročanja o incidentih, ranljivostih in kibernetskih grožnjah ter glede vzpostavitve ustreznih mehanizmov odzivanja na incidente in njihovega spremljanja.

1.   Ustanovi se Medinstitucionalni odbor za kibernetsko varnost (IICB).

2.   IICB je odgovoren za:

(a)	spremljanje in podpiranje izvajanja te uredbe s strani subjektov Unije;

(b)	nadzor nad izvajanjem splošnih prednostnih nalog in ciljev CERT-EU ter zagotavljanje strateških usmeritev za CERT-EU.

3.   IICB sestavljajo:

(a)

po en predstavnik, ki ga imenuje vsak od navedenih: (i) Evropski parlament; (ii) Evropski svet; (iii) Svet Evropske unije; (iv) Komisija; (v) Sodišče Evropske unije; (vi) Evropska centralna banka; (vii) Evropsko računsko sodišče; (viii) Evropska služba za zunanje delovanje; (ix) Evropski ekonomsko-socialni odbor; (x) Evropski odbor regij; (xi) Evropska investicijska banka; (xii) Evropski industrijski, tehnološki in raziskovalni kompetenčni center za kibernetsko varnost; (xiii) ENISA; (xiv) Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP); (xv) Agencija Evropske unije za vesoljski program;

(b)	trije predstavniki, ki jih imenuje mreža agencij EU (EUAN) na predlog svojega svetovalnega odbora za IKT in ki zastopajo interese organov, uradov in agencij Unije, ki upravljajo svoje lastno okolje IKT, razen tistih iz točke (a).

Subjekti Unije, zastopani v IICB, si prizadevajo za uravnoteženo zastopanost spolov med imenovanimi predstavniki.

4.   Članom IICB lahko pomaga namestnik. Predsednik lahko povabi druge predstavnike subjektov Unije iz odstavka 3 ali drugih subjektov Unije, da se udeležijo sestankov IICB brez pravice do glasovanja.

5.   Vodja CERT-EU ter predsedniki skupine za sodelovanje, mreže skupin CSIRT in mreže EU-CyCLONe, ustanovljenih na podlagi členov 14, 15 in 16 Direktive (EU) 2022/2555, ali njihovi namestniki lahko sodelujejo na sestankih IICB kot opazovalci. V izjemnih primerih lahko IICB v skladu s svojim notranjim poslovnikom odloči drugače.

6.   IICB sprejme svoj notranji poslovnik.

7.   IICB v skladu s svojim notranjim poslovnikom med svojimi člani imenuje predsednika za obdobje treh let. Predsednikov namestnik postane polnopravni član IICB za enako obdobje.

8.   IICB se vsaj trikrat na leto sestane na pobudo svojega predsednika, na zahtevo CERT-EU ali na zahtevo katerega koli svojega člana.

9.   Vsak član IICB ima en glas. IICB odločitve sprejema z navadno večino, razen če je v tej uredbi določeno drugače. Predsednik IICB ne glasuje, razen v primeru neodločenega izida glasovanja, ko ima odločilni glas.

10.   IICB lahko deluje po poenostavljenem pisnem postopku, ki se začne v skladu z njegovim notranjim poslovnikom. Na podlagi tega postopka se zadevna odločitev šteje za odobreno v roku, ki ga določi predsednik, razen v primeru ugovora člana.

11.   Sekretariat IICB zagotavlja Komisija in je odgovoren predsedniku IICB.

12.   Predstavniki, ki jih imenuje mreža agencij EU, odločitve IICB posredujejo članom te mreže. Vsak član mreže agencij EU ima pravico, da na te predstavnike ali predsednika IICB naslovi katero koli vprašanje, za katero meni, da bi ga IICB moral obravnavati.

13.   IICB lahko ustanovi izvršni odbor, ki mu pomaga pri delu ter na katerega prenese nekaj svojih nalog in pooblastil. IICB določi poslovnik izvršnega odbora, vključno z njegovimi nalogami in pooblastili, ter mandati njegovih članov.

14.   IICB do 8. januarja 2025 in nato vsako leto Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem podrobno opiše napredek pri izvajanju te uredbe in navede zlasti obseg sodelovanja CERT-EU s sorodnimi organi držav članic v vsaki državi članici. Poročilo je prispevek k dvoletnemu poročilu o stanju kibernetske varnosti v Uniji, sprejetem na podlagi člena 18 Direktive (EU) 2022/2555.

1.   IICB na podlagi člena 11, točka (q), v tesnem sodelovanju s CERT-EU in ENISA pripravi načrt za obvladovanje kibernetskih kriz na podlagi dejavnosti iz člena 22(2), da bi na operativni ravni podprl usklajeno obvladovanje večjih incidentov, ki vplivajo na subjekte Unije, in prispeval k redni izmenjavi ustreznih informacij med subjekti Unije in državami članicami. Načrt za obvladovanje kibernetskih kriz vključuje vsaj naslednje elemente:

(a)	ureditve glede usklajevanja in prenašanja informacij med subjekti Unije za obvladovanje večjih incidentov na operativni ravni;

(b)	skupne standardne operativne postopke (SOP);

(c)	skupno taksonomijo resnosti večjih incidentov in sprožilnih točk za krize;

(d)	redne vaje;

(e)	varne komunikacijske kanale, ki jih je treba uporabljati.

2.   Predstavnik Komisije v IICB je ob upoštevanju načrta za obvladovanje kibernetskih kriz, pripravljenega na podlagi odstavka 1 tega člena, in brez poseganja v člen 16(2), prvi pododstavek, Direktive (EU) 2022/2555, kontaktna točka za izmenjavo ustreznih informacij v zvezi z večjimi incidenti z mrežo EU-CyCLONe.

3.   CERT-EU usklajuje subjekte Unije pri obvladovanju večjih incidentov. Vzdržuje zbirko razpoložljivega tehničnega strokovnega znanja, ki bi bilo potrebno za odzivanje v primeru večjih incidentov, in pomaga IICB pri usklajevanju načrtov subjektov Unije za obvladovanje kibernetskih kriz v primeru večjih incidentov iz člena 9(2).

4.   Subjekti Unije prispevajo v zbirko tehničnega strokovnega znanja, tako da zagotavljajo letno posodobljen seznam strokovnjakov, ki so na voljo v njihovih organizacijah, z navedbo njihovih posebnih tehničnih znanj in spretnosti.