keyboard_tab Cyber Resilience Act 2023/2841 SL

1.   Medinstitucionalni odbor za kibernetsko varnost, ustanovljen na podlagi člena 10, do 8. septembra 2024 po posvetovanju z Agencijo Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in po prejetju usmeritev s strani CERT-EU izda smernice za subjekte Unije za namene izvajanja začetnega pregleda kibernetske varnosti in vzpostavitve notranjega okvira za obvladovanje tveganj, upravljanje in nadzor kibernetske varnosti na podlagi člena 6, izvajanja ocene kibernetskovarnostne zrelosti na podlagi člena 7, uvedbe ukrepov za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost na podlagi člena 8 in sprejetja načrta za kibernetsko varnost na podlagi člena 9.

2.   Subjekti Unije pri izvajanju členov 6 do 9 upoštevajo smernice iz odstavka 1 tega člena ter ustrezne smernice in priporočila, sprejeta na podlagi členov 11 in 14.

1.   Vsak subjekt Unije do 8. aprila 2025 po opravljenem začetnem pregledu kibernetske varnosti, kot je revizija, vzpostavi notranji okvir za obvladovanje tveganj, upravljanje in nadzor kibernetske varnosti (v nadaljnjem besedilu: okvir). Vzpostavitev okvira nadzoruje ter je zanjo odgovorna najvišja raven vodenja subjekta Unije.

2.   Okvir zajema celotno netajno okolje IKT zadevnega subjekta Unije, vključno z vsem lokalnim okoljem IKT in lokalnim operativnim tehnološkim omrežjem, sredstvi in storitvami v okoljih storitev računalništva v oblaku, ki jih upravlja zunanji izvajalec ali gostijo tretje osebe, mobilnimi napravami, korporativnimi omrežji, poslovnimi omrežji, ki niso povezana z internetom, in vsemi napravami, povezanimi s temi okolji (v nadaljnjem besedilu: okolje IKT). Okvir temelji na pristopu, ki upošteva vse nevarnosti.

3.   Okvir zagotavlja visoko raven kibernetske varnosti. V okviru so določene notranje politike kibernetske varnosti skupaj s cilji in prednostnimi nalogami za varnost omrežnih in informacijskih sistemov ter vloge in odgovornosti osebja subjekta Unije, zadolženega za uspešno izvajanje te uredbe. Okvir vključuje tudi mehanizme za merjenje učinkovitosti izvajanja.

4.   Okvir se pregleduje redno in vsaj vsaka štiri leta glede na spreminjajoča se tveganja za kibernetsko varnost. Po potrebi in na zaprosilo Medinstitucionalnega odbora za kibernetsko varnost, ustanovljenega na podlagi člena 10, se lahko okvir subjekta Unije posodobi na podlagi usmeritev CERT-EU o ugotovljenih incidentih ali morebitnih opaženih vrzelih pri izvajanju te uredbe.

5.   Najvišja raven vodenja vsakega subjekta Unije je odgovorna za izvajanje te uredbe in nadzira skladnost svoje organizacije z obveznostmi, povezanimi z okvirom.

6.   Kadar je to primerno in brez poseganja v svojo odgovornost za izvajanje te uredbe, lahko najvišja raven vodenja vsakega subjekta Unije prenese na visoke uradnike v smislu člena 29(2) kadrovskih predpisov ali druge uradnike na enakovredni ravni znotraj zadevnega subjekta Unije posebne obveznosti iz te uredbe. Ne glede na tak morebiten prenos lahko najvišja raven vodenja odgovarja za kršitve te uredbe s strani zadevnega subjekta Unije.

7.   Vsak subjekt Unije ima vzpostavljene učinkovite mehanizme za zagotavljanje, da se za kibernetsko varnost nameni ustrezen delež proračuna za IKT. Pri določanju navedenega odstotka se ustrezno upošteva okvir.

8.   Vsak subjekt Unije imenuje lokalnega uradnika za kibernetsko varnost ali enakovredno funkcijo, ki deluje kot njegova enotna kontaktna točka v zvezi z vsemi vidiki kibernetske varnosti. Lokalni uradnik za kibernetsko varnost olajša izvajanje te uredbe in neposredno redno poroča najvišji ravni vodenja o stanju izvajanja. Brez poseganja v to, da je lokalni uradnik za kibernetsko varnost enotna kontaktna točka v vsakem subjektu Unije, lahko subjekt Unije nekatere naloge lokalnega uradnika za kibernetsko varnost v zvezi z izvajanjem te uredbe prenese na CERT-EU na podlagi sporazuma o ravni storitve, sklenjenega med tem subjektom Unije in CERT-EU, ali se te naloge razdelijo med več subjektov Unije. Kadar se te naloge prenesejo na CERT-EU, Medinstitucionalni odbor za kibernetsko varnost, ustanovljen na podlagi člena 10, odloči, ali bo opravljanje te storitve del osnovnih storitev CERT-EU, pri čemer upošteva človeške in finančne vire zadevnega subjekta Unije. Vsak subjekt Unije brez odlašanja uradno obvesti CERT-EU o imenovanem lokalnem uradniku za kibernetsko varnost in vseh naknadnih spremembah v zvezi s tem.

CERT-EU vzpostavi in redno posodablja seznam imenovanih lokalnih uradnikov za kibernetsko varnost.

9.   Višji uradniki v smislu člena 29(2) kadrovskih predpisov ali drugi uradniki na enakovredni ravni vsakega subjekta Unije ter vsi ustrezni člani osebja, ki je zadolženo za izvajanje ukrepov za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost in izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe, redno opravljajo posebno usposabljanje, da pridobijo dovolj znanja in spretnosti za razumevanje in oceno tveganj za kibernetsko varnost in praks njihovega obvladovanja ter njihovega vpliva na delovanje subjekta Unije.

1.   Brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru 8. septembra 2025 vsak subjekt Unije pod nadzorom svoje najvišje ravni vodenja sprejme ustrezne in sorazmerne tehnične, operativne in organizacijske ukrepe za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost, opredeljene v okviru, in da se prepreči ali čim bolj zmanjša učinek incidentov. Ob upoštevanju najsodobnejših in po potrebi ustreznih evropskih in mednarodnih standardov ti ukrepi zagotavljajo raven varnosti omrežnih in informacijskih sistemov v celotnem okolju IKT, ki je sorazmerna s tveganji za kibernetsko varnost. Pri ocenjevanju sorazmernosti teh ukrepov se ustrezno upoštevajo stopnja izpostavljenosti subjekta Unije tveganjem za kibernetsko varnost, njegova velikost ter verjetnost pojava incidentov in njihova resnost, vključno z njihovim družbenim, gospodarskim in medinstitucionalnim vplivom.

2.   Subjekti Unije pri izvajanju ukrepov za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost obravnavajo vsaj naslednja področja:

(a)	politiko na področju kibernetske varnosti, vključno z ukrepi, potrebnimi za uresničevanje ciljev in prednostnih nalog iz člena 6 in odstavka 3 tega člena;

(b)	politike o analizi tveganj za kibernetsko varnost in o varnosti informacijskih sistemov;

(c)	cilje politike glede uporabe storitev računalništva v oblaku;

(d)	po potrebi revizijo kibernetske varnosti, ki lahko vključuje oceno tveganj za kibernetsko varnost, ranljivosti in kibernetskih groženj ter penetracijsko testiranje, ki ga redno izvaja zaupanja vreden zasebni ponudnik;

(e)	izvajanje priporočil, pripravljenih na podlagi revizij kibernetske varnosti iz točke (d), in sicer s posodobitvijo kibernetske varnosti in politik;

(f)	organizacijo kibernetske varnosti, vključno z določitvijo vlog in odgovornosti;

(g)	upravljanje sredstev, vključno s popisom sredstev IKT in kartografijo omrežja IKT;

(h)	varnost človeških virov in nadzor dostopa;

(i)	varnost operacij;

(j)	varnost komunikacij;

(k)	pridobivanje, razvoj in vzdrževanje sistema, vključno s politikami o obravnavi in razkrivanju ranljivosti;

(l)	po možnosti politike o preglednosti izvorne kode;

(m)	varnost dobavne verige, vključno z varnostnimi vidiki odnosov med vsakim subjektom Unije in njegovimi neposrednimi dobavitelji ali ponudniki storitev;

(n)	obvladovanje incidentov in sodelovanje s CERT-EU, kot je vzdrževanje varnostnega spremljanja in vodenja dnevnikov;

(o)	upravljanje neprekinjenega poslovanja, kot je upravljanje varnostnih kopij in vnovična vzpostavitev delovanja po nepredvidljivih dogodkih, ter obvladovanje kriz ter

(p)	spodbujanje in razvoj izobraževanja, spretnosti, ozaveščanja, vaj in programov usposabljanja na področju kibernetske varnosti.

Za namene prvega pododstavka, točka (m), subjekti Unije upoštevajo ranljivosti, značilne za vsakega neposrednega dobavitelja in ponudnika storitev, ter splošno kakovost proizvodov in praks svojih dobaviteljev in ponudnikov storitev na področju kibernetske varnosti, vključno z njihovimi postopki varnega razvoja.

3.   Subjekti Unije sprejmejo vsaj naslednje posebne ukrepe za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost:

(a)	tehnične ureditve za omogočanje in ohranjanje dela na daljavo;

(b)	konkretne ukrepe za prehod na načela ničelnega zaupanja;

(c)	uporabo večfaktorske avtentifikacije kot norme v omrežnih in informacijskih sistemih;

(d)	uporabo kriptografije in šifriranja, zlasti šifriranja od konca do konca ter varnega digitalnega podpisovanja;

(e)	kadar je primerno, vzpostavitev varnega glasovnega, video- in besedilnega sporočanja ter varnih sistemov za komunikacijo v sili znotraj subjekta Unije;

(f)	proaktivne ukrepe za odkrivanje in odstranjevanje zlonamerne in vohunske programske opreme;

(g)	vzpostavitev varnosti dobavne verige programske opreme z merili za razvoj in oceno varne programske opreme;

(h)	vzpostavitev in sprejetje programov za usposabljanje o kibernetski varnosti, ki so sorazmerni s predpisanimi nalogami in pričakovanimi zmogljivostmi najvišje ravni vodenja ter članov osebja subjekta Unije, ki je zadolženo za zagotavljanje učinkovitega izvajanja te uredbe;

(i)	redno usposabljanje zaposlenih na področju kibernetske varnosti;

(j)	kadar je ustrezno, udeležbo pri analizah tveganja medsebojne povezljivosti med subjekti Unije;

(k)

krepitev pravil o javnem naročanju, da se omogoči visoka skupna raven kibernetske varnosti, in sicer: (i) z odpravo pogodbenih ovir, ki omejujejo izmenjavo informacij med ponudniki storitev IKT in CERT-EU o incidentih, ranljivostih in kibernetskih grožnjah; (ii) s pogodbenimi obveznostmi glede poročanja o incidentih, ranljivostih in kibernetskih grožnjah ter glede vzpostavitve ustreznih mehanizmov odzivanja na incidente in njihovega spremljanja.

1.   Najvišja raven vodenja vsakega subjekta Unije na podlagi ocene kibernetskovarnostne zrelosti, opravljene na podlagi člena 7, in ob upoštevanju sredstev in tveganj za kibernetsko varnost, opredeljenih v okviru, ter ukrepov za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost, sprejetih na podlagi člena 8, brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru do 8. januarja 2026 odobri načrt za kibernetsko varnost. Cilj načrta za kibernetsko varnost je izboljšati splošno kibernetsko varnost subjekta Unije, s tem pa prispevati k zvišanju visoke skupne ravni kibernetske varnosti v subjektih Unije. Načrt za kibernetsko varnost vključuje najmanj ukrepe za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost, sprejete na podlagi člena 8. Načrt za kibernetsko varnost se pregleda vsaki dve leti ali bolj pogosto, kadar je to potrebno, in sicer na podlagi ocen kibernetskovarnostne zrelosti, izvedenih na podlagi člena 7, ali morebitnega vsebinskega pregledu okvira.

2.   Načrt za kibernetsko varnost vključuje načrt subjekta Unije za obvladovanje kibernetskih kriz za večje incidente.

3.   Subjekt Unije svoj dokončan načrt za kibernetsko varnost predloži Medinstitucionalnemu odboru za kibernetsko varnost, ustanovljenemu na podlagi člena 10.

1.   Ustanovi se Medinstitucionalni odbor za kibernetsko varnost (IICB).

2.   IICB je odgovoren za:

(a)	spremljanje in podpiranje izvajanja te uredbe s strani subjektov Unije;

(b)	nadzor nad izvajanjem splošnih prednostnih nalog in ciljev CERT-EU ter zagotavljanje strateških usmeritev za CERT-EU.

3.   IICB sestavljajo:

(a)

po en predstavnik, ki ga imenuje vsak od navedenih: (i) Evropski parlament; (ii) Evropski svet; (iii) Svet Evropske unije; (iv) Komisija; (v) Sodišče Evropske unije; (vi) Evropska centralna banka; (vii) Evropsko računsko sodišče; (viii) Evropska služba za zunanje delovanje; (ix) Evropski ekonomsko-socialni odbor; (x) Evropski odbor regij; (xi) Evropska investicijska banka; (xii) Evropski industrijski, tehnološki in raziskovalni kompetenčni center za kibernetsko varnost; (xiii) ENISA; (xiv) Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP); (xv) Agencija Evropske unije za vesoljski program;

(b)	trije predstavniki, ki jih imenuje mreža agencij EU (EUAN) na predlog svojega svetovalnega odbora za IKT in ki zastopajo interese organov, uradov in agencij Unije, ki upravljajo svoje lastno okolje IKT, razen tistih iz točke (a).

Subjekti Unije, zastopani v IICB, si prizadevajo za uravnoteženo zastopanost spolov med imenovanimi predstavniki.

4.   Članom IICB lahko pomaga namestnik. Predsednik lahko povabi druge predstavnike subjektov Unije iz odstavka 3 ali drugih subjektov Unije, da se udeležijo sestankov IICB brez pravice do glasovanja.

5.   Vodja CERT-EU ter predsedniki skupine za sodelovanje, mreže skupin CSIRT in mreže EU-CyCLONe, ustanovljenih na podlagi členov 14, 15 in 16 Direktive (EU) 2022/2555, ali njihovi namestniki lahko sodelujejo na sestankih IICB kot opazovalci. V izjemnih primerih lahko IICB v skladu s svojim notranjim poslovnikom odloči drugače.

6.   IICB sprejme svoj notranji poslovnik.

7.   IICB v skladu s svojim notranjim poslovnikom med svojimi člani imenuje predsednika za obdobje treh let. Predsednikov namestnik postane polnopravni član IICB za enako obdobje.

8.   IICB se vsaj trikrat na leto sestane na pobudo svojega predsednika, na zahtevo CERT-EU ali na zahtevo katerega koli svojega člana.

9.   Vsak član IICB ima en glas. IICB odločitve sprejema z navadno večino, razen če je v tej uredbi določeno drugače. Predsednik IICB ne glasuje, razen v primeru neodločenega izida glasovanja, ko ima odločilni glas.

10.   IICB lahko deluje po poenostavljenem pisnem postopku, ki se začne v skladu z njegovim notranjim poslovnikom. Na podlagi tega postopka se zadevna odločitev šteje za odobreno v roku, ki ga določi predsednik, razen v primeru ugovora člana.

11.   Sekretariat IICB zagotavlja Komisija in je odgovoren predsedniku IICB.

12.   Predstavniki, ki jih imenuje mreža agencij EU, odločitve IICB posredujejo članom te mreže. Vsak član mreže agencij EU ima pravico, da na te predstavnike ali predsednika IICB naslovi katero koli vprašanje, za katero meni, da bi ga IICB moral obravnavati.

13.   IICB lahko ustanovi izvršni odbor, ki mu pomaga pri delu ter na katerega prenese nekaj svojih nalog in pooblastil. IICB določi poslovnik izvršnega odbora, vključno z njegovimi nalogami in pooblastili, ter mandati njegovih članov.

14.   IICB do 8. januarja 2025 in nato vsako leto Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem podrobno opiše napredek pri izvajanju te uredbe in navede zlasti obseg sodelovanja CERT-EU s sorodnimi organi držav članic v vsaki državi članici. Poročilo je prispevek k dvoletnemu poročilu o stanju kibernetske varnosti v Uniji, sprejetem na podlagi člena 18 Direktive (EU) 2022/2555.

1.   Poslanstvo CERT-EU je prispevati k varnosti netajnega okolja IKT subjektov Unije, tako da jim svetuje glede kibernetske varnosti, jim pomaga preprečiti, odkriti, obvladovati in ublažiti incidente ter se odzivati nanje in okrevati po njih, deluje pa tudi kot njihovo vozlišče za izmenjavo informacij o kibernetski varnosti in za usklajevanje odzivanja na incidente.

2.   CERT-EU zbira, upravlja, analizira in izmenjuje informacije s subjekti Unije o kibernetskih grožnjah, ranljivostih ter incidentih na netajni infrastrukturi IKT. Usklajuje odzive na incidente na medinstitucionalni ravni in na ravni subjektov Unije, vključno z zagotavljanjem ali usklajevanjem zagotavljanja specializirane operativne pomoči.

3.   CERT-EU za pomoč subjektom Unije izvaja naslednje naloge:

(a)	podpira jih pri izvajanju te uredbe in prispeva k usklajevanju izvajanja te uredbe z ukrepi iz člena 14(1) ali ad hoc poročili, ki jih zahteva IICB;

(b)	ponuja standardne storitve skupine CSIRT subjektom Unije s svežnjem storitev za kibernetsko varnost, opisanih v katalogu storitev (osnovne storitve);

(c)	vzdržuje mrežo podobnih institucij, organov in agencij ter partnerjev za podporo storitev, kot so navedene v členih 17 in 18;

(d)	IICB opozori na vse težave, ki se nanašajo na izvajanje te uredbe ter izvajanje smernic, priporočil in pozivov k ukrepanju;

(e)	na podlagi informacij iz odstavka 2 in v tesnem sodelovanju z ENISA prispeva k situacijskem zavedanju na področju kibernetske varnosti v Uniji;

(f)	usklajuje obvladovanje večjih incidentov;

(g)	deluje na strani subjektov Unije kot enakovreden koordinatorju, imenovanemu za usklajeno razkrivanje ranljivosti na podlagi člena 12(1) Direktive (EU) 2022/2555;

(h)	na zahtevo subjekta Unije zagotovi proaktivno neinvazivno pregledovanje javno dostopnih omrežnih in informacijskih sistemov tega subjekta Unije.

Informacije iz prvega pododstavka, točka (e), se po potrebi in kadar je to ustrezno ter ob upoštevanju ustreznih pogojev zaupnosti izmenjujejo z IICB, mrežo skupin CSIRT ter Obveščevalnim in situacijskim centrom Evropske unije (EU INTCEN).

4.   CERT-EU lahko v skladu s členom 17 ali 18, kot je ustrezno, sodeluje z ustreznimi skupnostmi za kibernetsko varnost v Uniji in njenih državah članicah, vključno na naslednjih področjih:

(a)	pripravljenost, obvladovanje incidentov, izmenjava informacij in odzivanje na krize na tehnični ravni v zvezi s primeri, povezanimi s subjekti Unije;

(b)	operativno sodelovanje v zvezi z mrežo skupin CSIRT, vključno z vzajemno pomočjo;

(c)	obveščevalni podatki o kibernetskih grožnjah, vključno s situacijskim zavedanjem;

(d)	vsaka tema, ki zahteva tehnično strokovno znanje CERT-EU na področju kibernetske varnosti.

5.   CERT-EU v okviru svoje pristojnosti strukturirano sodeluje z ENISA pri krepitvi zmogljivosti, operativnem sodelovanju in dolgoročnih strateških analizah kibernetskih groženj v skladu z Uredbo (EU) 2019/881. CERT-EU lahko sodeluje in izmenjuje informacije z Europolovim Evropskim centrom za boj proti kibernetski kriminaliteti.

6.   CERT-EU lahko zagotavlja naslednje storitve, ki niso opisane v njegovem katalogu storitev (storitve, ki se zaračunajo):

(a)

storitve, ki podpirajo kibernetsko varnost okolja IKT subjektov Unije, razen storitev iz odstavka 3, in sicer na podlagi sporazumov o ravni storitev in glede na razpoložljive vire, zlasti spremljanje mreže širokega spektra, vključno s primarnim spremljanjem 24 ur na dan sedem dni v tednu za zelo resne kibernetske grožnje;

(b)	storitve, ki podpirajo operacije ali projekte subjektov Unije za kibernetsko varnost, razen tistih za zaščito njihovih okolij IKT, in sicer na podlagi pisnih sporazumov in s predhodno odobritvijo IICB;

(c)	na zahtevo proaktivno pregledovanje omrežnih in informacijskih sistemov zadevnega subjekta Unije, da se odkrijejo ranljivosti, ki bi lahko imele pomemben vpliv;

(d)	storitve, ki podpirajo varnost okolja IKT organizacij, ki niso subjekti Unije, ki tesno sodelujejo s subjekti Unije, ker so jim na primer bile dodeljene naloge ali odgovornosti na podlagi prava Unije, na podlagi pisnih sporazumov in s predhodno odobritvijo IICB.

V zvezi s prvim pododstavkom, točka (d), lahko CERT-EU s predhodno odobritvijo IICB izjemoma sklene sporazume o ravni storitev s subjekti, ki niso subjekti Unije.

7.   CERT-EU organizira vaje na področju kibernetske varnosti in lahko v njih sodeluje ali priporoča udeležbo na obstoječih vajah, v tesnem sodelovanju z agencijo ENISA, kadar je to primerno, da preizkusi raven kibernetske varnosti subjektov Unije.

8.   CERT-EU lahko subjektom Unije zagotovi pomoč v zvezi z incidenti v omrežnih in informacijskih sistemih, v katerih se obravnavajo tajni podatki EU, kadar zadevni subjekti Unije to izrecno zahtevajo v skladu s svojimi postopki. Zagotavljanje pomoči s strani CERT-EU na podlagi tega odstavka ne posega v veljavna pravila v zvezi z varstvom tajnih podatkov.

9.   CERT-EU obvesti subjekte Unije o svojih postopkih in procesih obvladovanja incidentov.

10.   CERT-EU z visoko stopnjo zaupnosti in zanesljivosti prek ustreznih mehanizmov sodelovanja in linij poročanja prispeva ustrezne in anonimizirane informacije o večjih incidentih in načinu, kako se jih je obravnavalo. Te informacije se vključijo v poročilo iz člena 10(14).

11.   CERT-EU v sodelovanju z ENVP podpira zadevne subjekte Unije pri obravnavanju incidentov, katerih posledica je kršitev varstva osebnih podatkov, pri čemer se ne posega v pristojnosti in naloge ENVP kot nadzornega organa na podlagi Uredbe (EU) 2018/1725.

12.   CERT-EU lahko, če to izrecno zahtevajo službe subjektov Unije, ki skrbijo za vprašanja politike, zagotavlja tehnične nasvete ali prispevek o ustreznih zadevah politike.

1.   CERT-EU podpira izvajanje te uredbe z izdajo:

(a)	pozivov k ukrepanju, ki opisujejo nujne varnostne ukrepe, ki naj bi jih subjekti Unije nujno sprejeli v določenem časovnem obdobju;

(b)	predlogov za IICB za smernice, naslovljene na vse ali podskupino subjektov Unije;

(c)	predlogov za IICB za priporočila, naslovljena na posamezne subjekte Unije.

V zvezi s prvim pododstavkom, točka (a), zadevni subjekt Unije po prejemu poziva k ukrepanju brez nepotrebnega odlašanja obvesti CERT-EU o tem, kako so se nujni varnostni ukrepi izvajali.

2.   Smernice in priporočila lahko vključujejo:

(a)

skupne metodologije in model za oceno kibernetskovarnostne zrelosti subjektov Unije, vključno z ustreznimi lestvicami ali ključnimi kazalniki uspešnosti, ki služijo kot referenca v podporo stalnemu izboljševanju kibernetske varnosti v vseh subjektih Unije ter olajšujejo prednostno razvrščanje področij in ukrepov na področju kibernetske varnosti ob upoštevanju odnosa subjektov do kibernetske varnosti;

(b)	ureditve obvladovanja tveganj za kibernetsko varnost ali njegove izboljšave in ukrepe za obvladovanje tveganj za kibernetsko varnost;

(c)	ureditve ocen kibernetskovarnostne zrelosti in načrtov za kibernetsko varnost;

(d)	kadar je primerno, uporabo skupne tehnologije, arhitekture, odprtokodnih in povezanih dobrih praks s ciljem doseganja interoperabilnosti in skupnih standardov, vključno z usklajenim pristopom k varnosti dobavne verige;

(e)	po potrebi informacije za lažjo uporabo instrumentov za skupna javna naročila za nakup ustreznih storitev in izdelkov na področju kibernetske varnosti od tretjih dobaviteljev;

(f)	dogovori o izmenjavi informacij na podlagi člena 20.

1.   CERT-EU lahko sodeluje s sorodnimi organi v Uniji, razen tistih iz člena 17, za katere veljajo zahteve Unije glede kibernetske varnosti, vključno s sorodnimi organi iz posameznih industrijskih sektorjev, v zvezi z orodji in metodami, kot so tehnike, taktike, postopki in dobre prakse, ter v zvezi s kibernetskimi grožnjami in ranljivostmi. Za vsako sodelovanje s takimi sorodnimi organi CERT-EU pridobi predhodno soglasje IICB za vsak primer posebej. Kadar CERT-EU vzpostavi sodelovanje s takimi sorodnimi organi, obvesti vse ustrezne sorodne organe držav članic iz člena 17(1) v državi članici, v kateri ima sorodni organ sedež. Tako sodelovanje in pogoji zanj, tudi v zvezi s kibernetsko varnostjo, varstvom podatkov in ravnanjem z informacijami, se po potrebi in, kadar je to ustrezno, določijo v posebnih dogovorih o zaupnosti, kot so pogodbe ali upravne ureditve. Za dogovore o zaupnosti ni potrebna predhodna odobritev IICB, vendar se o njih obvesti predsednika IICB. CERT-EU lahko v primeru nujne in neizbežne potrebe po izmenjavi informacij o kibernetski varnosti v interesu subjektov Unije ali druge strani izmenjuje informacije s subjektom, katerega posebna usposobljenost, zmogljivost in strokovno znanje so upravičeno potrebni za pomoč pri taki nujni in takojšnji potrebi, tudi če CERT-EU s tem subjektom nima sklenjenega dogovora o zaupnosti. V takih primerih CERT-EU nemudoma obvesti predsednika IICB in z rednimi poročili ali sestanki poroča IICB.

2.   CERT-EU lahko za zbiranje informacij o splošnih in specifičnih kibernetskih grožnjah, skorajšnjih incidentih, ranljivostih in možnih protiukrepih sodeluje s partnerji, kot so komercialni subjekti, vključno s subjekti iz posameznih industrijskih sektorjev, mednarodne organizacije, nacionalni subjekti, ki ne prihajajo iz Unije, ali posamezni strokovnjaki. Za širše sodelovanje s takimi partnerji CERT-EU pridobi predhodno soglasje IICB za vsak primer posebej.

3.   CERT-EU lahko s soglasjem subjekta Unije, ki ga je incident prizadel, in pod pogojem, da ima z zadevnim sorodnim organom ali partnerjem sklenjen dogovor ali pogodbo o nerazkritju, sorodnim organom ali partnerjem iz odstavkov 1 in 2 zagotovi informacije, povezane s posameznim incidentom, izključno za namene prispevanja k njegovi analizi.

1.   Subjekti Unije in CERT-EU spoštujejo obveznost varovanja poslovne skrivnosti v skladu s členom 339 PDEU ali enakovrednimi veljavnimi okviri.

2.   Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (10) se uporablja v zvezi z zahtevami za dostop javnosti do dokumentov, ki jih ima CERT-EU, vključno z obveznostjo iz navedene uredbe, da se je treba posvetovati z drugimi subjekti Unije in po potrebi državami članicami, kadar se zahteva nanaša na njihove dokumente.

3.   Subjekti Unije in CERT-EU pri ravnanju z informacijami upoštevajo veljavna pravila o informacijski varnosti.

1.   Subjekti Unije lahko CERT-EU prostovoljno priglasijo incidente, kibernetske grožnje, skorajšnje incidente in ranljivosti, ki vplivajo nanje, ter mu zagotovijo informacije o njih. CERT-EU poskrbi, da so na voljo učinkovita komunikacijska sredstva, in sicer z visoko ravnjo sledljivosti, zaupnosti in zanesljivosti, da se olajša izmenjava informacij s subjekti Unije. Pri obdelavi priglasitev lahko CERT-EU da prednost obdelavi obveznih priglasitev pred prostovoljnimi. Brez poseganja v člen 12 se zaradi prostovoljne priglasitve poročajočemu subjektu Unije ne nalagajo dodatne obveznosti, ki zanj ne bi veljale, če priglasitve ne bi opravil.

2.   Da bi CERT-EU lahko izvajal svoje poslanstvo in naloge, podeljene na podlagi člena 13, lahko CERT-EU od subjektov Unije zahteva predložitev informacij iz njihovih zbirk sistemov ICT, kar vključuje informacije v zvezi s kibernetskimi grožnjami, skorajšnjimi incidenti, ranljivostmi, kazalniki ogroženosti, kibernetskovarnostnimi opozorili in priporočili glede konfiguracije kibernetskovarnostnih orodij za odkrivanje incidentov. Subjekt Unije brez nepotrebnega odlašanja posreduje zahtevane informacije in vse njihove naknadne posodobitve.

3.   CERT-EU si lahko informacije o posameznem incidentu, ki razkrivajo identiteto subjekta Unije, ki ga je prizadel incident, izmenjuje s subjekti Unije, če prizadeti subjekt Unije s tem soglaša. Kadar subjekt Unije odkloni soglasje, predloži CERT-EU razloge, ki utemeljujejo to odločitev.

4.   Subjekti Unije na zahtevo izmenjujejo informacije z Evropskim parlamentom in Svetom o dokončanju načrtov za kibernetsko varnost.

5.   IICB ali CERT-EU, kot je ustrezno, posreduje smernice, priporočila in pozive k ukrepanju Evropskemu parlamentu in Svetu na njuno zahtevo.

6.   Obveznosti izmenjave iz tega člena ne veljajo za:

(a)	tajne podatke EU;

(b)	informacije, katerih nadaljnja distribucija je bila izključena z vidno oznako, razen če je bila njihova izmenjava s CERT-EU izrecno dovoljena.

1.   Incident se šteje za pomembnega, če:

(a)	je zadevnemu subjektu Unije povzročil ali bi mu lahko povzročil znatne operativne motnje pri delovanju ali finančno izgubo;

(b)	je vplival ali bi lahko vplival na druge fizične ali pravne osebe s povzročitvijo precejšnje premoženjske ali nepremoženjske škode.

2.   Subjekti Unije CERT-EU predložijo:

(a)

brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa v 24 urah po tem, ko izvejo za pomembni incident, zgodnje opozorilo, iz katerega je po možnosti razvidno, da je bil pomemben incident domnevno povzročen z nezakonitim ali zlonamernim dejanjem ali da bi lahko imel vpliv na druge subjekte ali čezmejni vpliv;

(b)

brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa v 72 urah po tem, ko izvejo za pomembni incident, priglasitev incidenta, s katero se po potrebi posodobijo informacije iz točke (a) in navede začetna ocena pomembnega incidenta, vključno z njegovo resnostjo in vplivom ter kazalniki ogroženosti, kadar so ti na voljo;

(c)	na zahtevo organa CERT-EU vmesno poročilo o ustreznih posodobitvah stanja;

(d)

končno poročilo, najpozneje v enem mesecu po predložitvi priglasitve incidenta na podlagi točke (b), ki vključuje: (i) podroben opis incidenta, vključno z njegovo resnostjo in učinkom; (ii) vrsto grožnje ali temeljnega vzroka, ki je verjetno sprožil incident; (iii) izvedene blažilne ukrepe in take ukrepe v teku; (iv) po potrebi čezmejni vpliv ali vpliv na druge subjekte incidenta;

(e)	v primeru incidenta, ki je ob predložitvi končnega poročila iz točke (d) še vedno v teku, poročilo o napredku, končno poročilo pa najpozneje en mesec po razrešitvi incidenta.

3.   Subjekt Unije brez nepotrebnega odlašanja, v vsakem primeru pa v 24 urah po tem, ko izve za pomembni incident, obvesti vse ustrezne sorodne organe držav članic iz člena 17(1) v državi članici, v kateri se nahaja, da se je zgodil pomemben incident.

4.   Subjekti Unije med drugim priglasijo vse informacije, na podlagi katerih lahko CERT-EU ugotovi morebitni učinek na druge subjekte, učinek na državo članico gostiteljico ali čezmejni učinek pomembnega incidenta. Brez poseganja v člen 12 samo dejanje priglasitve ne nalaga dodatne odgovornosti subjektu, ki tako priglasitev izvede.

5.   Subjekti Unije po potrebi in brez nepotrebnega odlašanja sporočijo uporabnikom prizadetih omrežnih in informacijskih sistemov ali drugih komponent okolja IKT, na katere lahko vpliva pomemben incident ali pomembna kibernetska grožnja in ki morajo, kadar je to ustrezno, sprejeti blažilne ukrepe, o vseh ukrepih ali pravnih sredstvih, ki jih lahko sprejmejo v odziv na incident ali grožnjo. Kadar je primerno, subjekti Unije obvestijo te uporabnike o pomembni kibernetski grožnji kot taki.

6.   Kadar pomemben incident ali pomembna kibernetska grožnja prizadene omrežni in informacijski sistem ali komponento okolja IKT subjekta Unije, ki je načrtno povezana z okoljem IKT drugega subjekta Unije, CERT-EU izda ustrezno kibernetskovarnostno opozorilo.

7.   Subjekti Unije na zahtevo CERT-EU brez nepotrebnega odlašanja posredujejo CERT-EU digitalne informacije, ustvarjene z uporabo elektronskih naprav, ki so vpete v zadevne incidente. CERT-EU lahko dodatno pojasni vrste informacij, ki jih potrebuje za situacijsko zavedanje in odzivanje na incidente.

8.   CERT-EU predloži IICB, ENISA, EU INTCEN in mreži skupin CSIRT vsake tri mesece zbirno poročilo, vključno z anonimiziranimi in zbirnimi podatki o pomembnih incidentih, incidentih, kibernetskih grožnjah, skorajšnjih incidentih in ranljivostih na podlagi člena 20 ter pomembnih incidentih, priglašenih na podlagi odstavka 2 tega člena. Zbirno poročilo je prispevek k dveletnemu poročilu o stanju kibernetske varnosti v Uniji, ki se sprejme na podlagi člena 18 Direktive (EU) 2022/2555.

9.   IICB do 8. julija 2024 izda smernice ali priporočila, v katerih podrobneje opredeli ureditve za poročanje ter obliko in vsebino poročanja na podlagi tega člena. IICB pri pripravi takih smernic ali priporočil upošteva vse izvedbene akte, sprejete na podlagi člena 23(11) Direktive (EU) 2022/2555, v katerih so določeni vrsta informacij, oblika in postopek priglasitve. CERT-EU razširja ustrezne tehnične podrobnosti, da se subjektom Unije omogočijo proaktivno odkrivanje, odzivanje na incidente ali blažilni ukrepi.

10.   Obveznosti poročanja iz tega člena ne veljajo za:

(a)	tajne podatke EU;

(b)	informacije, katerih nadaljnja distribucija je bila izključena z vidno oznako, razen če je bila njihova izmenjava s CERT-EU izrecno dovoljena.

1.   CERT-EU, ki deluje kot vozlišče za izmenjavo informacij o kibernetski varnosti in usklajevanje odzivanja na incidente, olajša izmenjavo informacij v zvezi z incidenti, kibernetskimi grožnjami, ranljivostmi in skorajšnjimi incidenti med:

(a)	subjekti Unije;

(b)	sorodnimi organi iz členov 17 in 18.

2.   CERT-EU po potrebi v tesnem sodelovanju z ENISA olajša usklajevanje med subjekti Unije v zvezi z odzivanjem na incidente, vključno s:

(a)	prispevkom k doslednemu zunanjemu komuniciranju;

(b)	medsebojno podporo, kot je izmenjava informacij, pomembnih za subjekte Unije, ali zagotavljanje pomoči, po potrebi neposredno na kraju samem;

(c)	optimalno uporabo operativnih virov;

(d)	usklajevanjem z drugimi mehanizmi za odzivanje na krize na ravni Unije.

3.   CERT-EU v tesnem sodelovanju z ENISA podpira subjekte Unije v zvezi s situacijskim zavedanjem o incidentih, kibernetskih grožnjah, ranljivostih, in skorajšnjih incidentih ter pri izmenjavi najnovejših dosežkov na področju kibernetske varnosti.

4.   IICB do 8. januarja 2025 na podlagi predloga CERT-EU sprejme smernice ali priporočila o usklajevanju odzivanja na incidente in sodelovanju v zvezi s pomembnimi incidenti. Kadar obstaja sum, da je incident kaznivo dejanje, CERT-EU svetuje o tem, kako incident brez nepotrebnega odlašanja prijaviti organom kazenskega pregona.

5.   CERT-EU lahko na posebno zahtevo države članice in z odobritvijo zadevnih subjektov Unije povabi strokovnjake s seznama iz člena 23(4), da prispevajo k odzivu na večji incident, ki vpliva na to državo članico, ali kibernetski incident velikih razsežnosti v skladu s členom 15(3), točka (g), Direktive (EU) 2022/2555. IICB na podlagi predloga CERT-EU odobri posebna pravila o dostopu do tehničnih strokovnjakov iz subjektov Unije ter njihovem sodelovanju.