(8) Ta direktiva bi morala zajemati pomožne spletne storitve, ki jih ponuja radiodifuzna organizacija, ki so v jasnem in podrejenem razmerju glede na radiodifuzna oddajanja radiodifuzne organizacije.
Te storitve vključujejo storitve, ki dajejo dostop do televizijskih in radijskih programov strogo linearno, sočasno z radiodifuznim oddajanjem, ter storitve, ki v opredeljenem obdobju po radiodifuznem oddajanju dajejo dostop do televizijskih in radijskih programov, ki jih je predhodno radiodifuzno oddajala radiodifuzna organizacija, tako imenovane storitve časovnega zamika.
Poleg tega pomožne spletne storitve, ki so zajete v tej direktivi, vključujejo storitve, ki dajejo dostop do gradiva, ki bogati ali kako drugače širi televizijske in radijske programe, ki jih radiodifuzno oddaja radiodifuzna organizacija, vključno s predogledom, razširitvijo, dopolnjevanjem ali pregledom vsebine zadevnega programa.
Ta direktiva bi se morala uporabljati za pomožne spletne storitve, ki jih radiodifuzne organizacije uporabnikom zagotavljajo skupaj z radiodifuznimi storitvami.
Uporabljati bi se morala tudi za pomožne spletne storitve, ki imajo sicer jasno in podrejeno razmerje glede na radiodifuzno oddajanje, uporabniki pa do njih lahko dostopajo ločeno od radiodifuznih storitev, ne da bi prej morali pridobiti dostop do radiodifuznih storitev, na primer prek naročnine.
To ne vpliva na svobodo radiodifuznih organizacij, da ponujajo takšne pomožne spletne storitve brezplačno ali v zameno za plačilo. Zagotavljanje dostopa do posameznih del ali drugih predmetov varstva, ki so bili vključeni v televizijski ali radijski program, ali del ali drugih predmetov varstva, ki niso povezani z nobenim programom, ki ga radiodifuzno oddaja radiodifuzna organizacija, kot so storitve, ki omogočajo dostop do posameznih glasbenih ali avdiovizualnih del, glasbenih albumov ali videospotov, na primer storitve videa na zahtevo, ne bi smelo spadati v obseg storitev, ki so zajete v tej direktivi.
- = -
(9) Za olajšanje urejanja pravic za čezmejno opravljanje pomožnih spletnih storitev, je treba zagotoviti uvedbo načela države izvora, kar zadeva izvrševanje avtorske in sorodnih pravic, relevantnih za dejanja, ki nastanejo med zagotavljanjem pomožne spletne storitve, dostopa do nje ali njene uporabe.
To načelo bi moralo zajemati ureditev vseh pravic, ki so potrebne, da lahko radiodifuzna organizacija javnosti priobči ali da na voljo svoje programe pri zagotavljanju pomožnih spletnih storitev, vključno z ureditvijo vseh avtorskih in sorodnih pravic na delih ali drugih predmetih varstva, ki so uporabljene v programih, na primer pravic na fonogramih in izvedbah.
Načelo države izvora bi se moralo uporabljati izključno za razmerje med imetniki pravic ali subjekti, ki zastopajo imetnike pravic, kot so organizacije za kolektivno upravljanje pravic, in radiodifuznimi organizacijami ter zgolj za namen zagotavljanja pomožne spletne storitve, dostopa do nje ali njene uporabe.
Načela države izvora se ne bi smelo uporabljati za naknadno priobčitev javnosti del ali drugih predmetov varstva po žici ali brezžično ali za naknadno dajanje na voljo javnosti del ali drugih predmetov varstva po žici ali brezžično tako, da lahko imajo posamezniki dostop do njih s kraja in v času, ki ga sami izberejo, ter za katero koli naknadno reprodukcijo del ali drugih predmetov varstva, ki jih vsebuje pomožna spletna storitev.
- = -
(10) Glede na posebnosti mehanizmov financiranja in licenciranja za določena avdiovizualna dela, ki pogosto temeljijo na izključnih ozemeljskih licencah, je glede televizijskih programov primerno, da se področje uporabe načela države izvora iz te direktive omeji na določene vrste programov.
Te vrste programov bi morale vključevati novice in aktualne informativne programe ter lastne produkcije radiodifuzne organizacije, ki jih financira izključno sama, vključno kadar se sredstva, s katerimi radiodifuzna organizacija financira lastne produkcije, črpajo iz javnih skladov.
Za namene te direktive bi bilo treba lastne produkcije radiodifuznih organizacij razumeti tako, da zajemajo produkcije, ki jih izvaja radiodifuzna organizacija z uporabo lastnih virov, ne pa produkcij, ki jih radiodifuzna organizacija naroči producentom, ki so neodvisni od radiodifuzne organizacije, ali koprodukcij.
Iz istih razlogov se načelo države izvora ne bi smelo uporabljati za televizijske prenose športnih dogodkov v okviru te direktive.
Načelo države izvora bi se smelo uporabljati le, kadar radiodifuzne organizacije programe uporabljajo v lastnih pomožnih spletnih storitvah.
Načelo se ne bi smelo uporabljati za licenciranje lastne produkcije radiodifuzne organizacije tretjim osebam, vključno drugim radiodifuznim organizacijam.
Načelo države izvora ne bi smelo vplivati na svobodo, da se imetniki pravic in radiodifuzne organizacije v skladu s pravom Unije dogovorijo o omejitvah, vključno z ozemeljskimi omejitvami, za izkoriščanje njihovih pravic.
- = -
(11) Načelo države izvora iz te direktive radiodifuznim organizacijam ne bi smelo povzročiti obveznosti, da javnosti priobčijo ali dajo na voljo programe v svojih pomožnih spletnih storitvah ali da zagotovijo take pomožne spletne storitve v državi članici, ki ni država članica, v kateri imajo svoj glavni sedež.
- = -
(14) Operaterji storitev retransmisije lahko uporabljajo različne tehnologije, kadar na nespremenjen in neskrajšan način za sprejem s strani javnosti sočasno retransmitirajo prvotni prenos televizijskih ali radijskih programov iz druge države članice.
Nosilne signale programa lahko operaterji storitev retransmisije pridobijo od radiodifuznim organizacij, ki te signale same prenašajo javnosti, na različne načine, na primer z zajemanjem signalov, ki jih prenašajo radiodifuzne organizacije, ali neposrednim sprejemanjem signalov od njih s tehničnim postopkom neposrednega oddajanja.
Take storitve operaterjev se lahko ponujajo na satelitskih, digitalnih prizemnih, mobilnih omrežjih ali omrežjih zaprtega kroga na podlagi IP in podobnih omrežjih ali prek storitev dostopa do interneta, kot so opredeljene v Uredbi (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (6).
Operaterji storitev retransmisije, ki uporabljajo take tehnologije za svoje retransmisije, bi zato morali biti zajeti v področje uporabe te direktive in imeti korist od mehanizma, ki uvaja obvezno kolektivno upravljanje pravic.
Za zagotovitev zadostnih varoval pred nedovoljeno uporabo del in drugih predmetov varstva, kar je zlasti pomembno v primeru plačljivih storitev, bi bilo treba storitve retransmisije, ki se ponujajo prek storitev dostopa do interneta, vključiti v področje uporabe te direktive le, kadar se te storitve retransmisije zagotavljajo v okolju, v katerem je dostop do retransmisij dovoljen le pooblaščenim uporabnikom, zagotovljena raven varstva vsebine pa je primerljiva z ravnjo varstva za vsebino, preneseno prek upravljanih omrežij, kot so kabelska omrežja ali omrežja zaprtega kroga na podlagi IP, v katerih je retransmitirana vsebina šifrirana.
Te zahteve bi morale biti izvedljive in ustrezne.
- = -
(17) Obvezno kolektivno upravljanje pravic, ki se uporablja za retransmisije, se ne bi smelo uporabljati za nobeno pravico, ki jo imajo radiodifuzne organizacije za svoja oddajanja, vključno s pravicami na vsebini programov.
Operaterji storitev retransmisije in radiodifuzne organizacije so običajno v stalnih komercialnih razmerjih, zato je istovetnost radiodifuznih organizacij operaterjem storitev retransmisije znana.
Tako je ureditev pravic z radiodifuznimi organizacijami za te operaterje relativno enostavna.
Posledično se operaterji storitev retransmisije, pri pridobivanju potrebnih licenc radiodifuznih organizacij ne soočajo z enakim bremenom kot pri pridobivanju licenc od imetnikov pravic na delih in drugih predmetih varstva, ki so vključeni v televizijske in radijske programe, ki jih retransmitirajo. Zato v zvezi s pravicami, ki jih imajo radiodifuzne organizacije, ni potrebe po poenostavitvi postopka licenciranja.
Vendar je treba zagotoviti, da kadar se radiodifuzne organizacije in operaterji storitev retransmisije začnejo pogajati, se pogajajo v dobri veri glede licenciranja pravic za retransmisije, ki jih zajema ta direktiva.
Direktiva 2014/26/EU določa podobna pravila, ki se uporabljajo za organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
- = -
(20) Za zagotovitev pravne varnosti in ohranitve visoke ravni varstva imetnikov pravic, je primerno določiti, da primer, ko radiodifuzne organizacije svoje nosilne signale programa prenašajo prek neposrednega oddajanja samo distributerjem signalov, ne da bi svoje programe prenašale neposredno javnosti, in distributerji signalov te nosilne signale programa pošljejo svojim uporabnikom, da lahko gledajo ali poslušajo programe, šteje za enotno dejanje priobčitve javnosti, v katerem sodelujejo radiodifuzne organizacije in distributerji signala vsak s svojim prispevkom.
Radiodifuzne organizacije in distributerji signala bi zato morali od imetnikov pravic pridobiti dovoljenje za svoj posebni prispevek k enotnemu dejanju priobčitve javnosti.
Sodelovanje radiodifuzne organizacije in distributerja signala v enotnem dejanju priobčitve javnosti ne bi smelo povzročiti skupne odgovornosti na strani radiodifuzne organizacije in distributerja signala za to dejanje priobčitve javnosti.
Države članice bi morale še naprej na nacionalni ravni svobodno določati ureditve za pridobitev dovoljenja za takšno enotno dejanje priobčitve javnosti, vključno z ustreznimi plačili zadevnim imetnikom pravic, ki sorazmerno upoštevajo izkoriščanje del in drugih predmetov varstva, povezanih z enotnim dejanjem priobčitve javnosti, s strani radiodifuzne organizacije in distributerja signala.
Distributerji signalov se podobno kot operaterji storitev retransmisije soočajo z znatnim bremenom pri urejanju pravic, razen pravic, ki jih imajo radiodifuzne organizacije.
Državam članicam bi bilo treba zato omogočiti, da za distributerje signalov določijo, da lahko za svoje prenose izkoriščajo mehanizem obveznega kolektivnega upravljanja pravic na enak način in v enakem obsegu kot operaterji storitev retransmisije za retransmisije, ki jih zajemata Direktiva 93/83/EGS in ta direktiva.
Kadar distributerji signalov radiodifuznim organizacijam zgolj omogočajo „tehnična sredstva“ v smislu sodne prakse Sodišča Evropske unije, da bi zagotovile ali izboljšale sprejem radiodifuznega oddajanja, se za distributerje signalov ne bi smelo šteti, da sodelujejo pri dejanju priobčitve javnosti.
- = -
(23) Da se prepreči izogibanje uporabi načela države izvora s podaljšanjem trajanja obstoječih sporazumov glede izvrševanja avtorske in sorodnih pravic, ki se nanašajo na zagotavljanje pomožne spletne storitve ter dostopa do spletne storitve in njene uporabe, je treba načelo države izvora uporabiti tudi za obstoječe sporazume, vendar s prehodnim obdobjem.
Med tem prehodnim obdobjem se načelo ne bi smelo uporabljati za te obstoječe sporazume, s čimer bi zagotovili dovolj časa za njihovo prilagoditev v skladu s to direktivo, kadar je potrebno. Prav tako je treba zagotoviti prehodno obdobje, da se radiodifuznim organizacijam, distributerjem signalov in imetnikom pravic omogoči, da se prilagodijo novim pravilom o izkoriščanju del in drugih predmetov varstva z neposrednim oddajanjem, določenim v določbah iz te direktive o prenosu programov z neposrednim oddajanjem.
- = -